Spoštovane državljanke in državljani, drage članice in člani RKS, cenjene prostovoljke in prostovoljci RKS!
Po 150 letih diskretne in vztrajne prisotnosti v spreminjajočih se razmerah na slovenskih tleh, se velikokrat vprašam, kaj so razlogi, ki so Rdečemu križu omogočili, da je prestal preskus časa? Ali se pogled na humanitarnost in sploh na človekoljubna prizadevanja s časom spreminja? Kako vlogo organizacije zaznavajo naši uporabniki doma in naši kolegi v mednarodni skupnosti? Kako se lahko Rdeči križ uči iz svoje zgodovine, da se pripravi na prihodnost?
To so vprašanja, ki nas lahko usmerjajo ob vstopu v leto 2016, ko pričenjamo obeleževati 150 let Rdečega križa na Slovenskem. V svojem 150. letu se Rdeči križ Slovenije sooča s svetom, ki je precej drugačen od tistega, ko so bile zasnovane ideje te največje svetovne humanitarne organizacije, organizacije, ki je do danes dobila kar tri Nobelove nagrade za mir in tudi prva podeljena na tem področju je šla leta 1901 v roke rdečekrižarju, našemu ustanovitelju Henryju Dunantu. Medtem ko se vsem nam, ki pomagamo sto tisočem ljudem na leto, nenehno pojavljajo novi izzivi, saj svet v katerem živimo, za vse ni lep, ostaja najbolj predvidljiva lastnost vsake humanitarne krize prav njena nepredvidljivost.
V celotni zgodovini humanitarnega delovanja je nenehno prisotna potreba za pripravljenost na hitro odzivanje, saj se takšnih in drugačnih katastrof ne da napovedati, ne vemo, kdaj bodo poplave ali potresi, tudi vojne, ki si jih seveda nihče ne želi, pridejo iznenada - ne bom se zmotila, če bom rekla, da je stalnica našega 150 letnega dela žal revščina. V vseh teh letih smo se ogromno naučili, tudi na lastnih napakah, in se nenehno prilagajali novim humanitarnim izzivom.
Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter sodelovali na področju zdravstva, prava in računovodstva. Predvsem pa so delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) tako med vojno kot v času miru.
Rdeči križ Slovenije je bil ustanovljen 18. junija 1944 na osvobojenem ozemlju v Gradacu v Beli krajini. Je prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (prva pomoč, združevanje družinskih vezi, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil ...), organiziran kot združenje društev, ki upravlja Mladinsko zdravilišče RKS Debeli rtič, in deluje v 12-ih regijah in 56 območnih združenjih z več kot 14.000 prostovoljkami in prostovoljci, ki skupaj z organizacijo ponotranjajo vseh sedem temeljnih načel Gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki so: humanost, nepristranskost, nevtralnost, neodvisnost, prostovoljnost, enotnost in univerzalnost. RKS je sestavni ter enakopravni član Mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca in v sodelovanju z nacionalnimi organizacijami in drugimi humanitarnimi, zdravstvenimi in socialnimi organizacijami doma in v tujini z močjo humanosti izboljšuje kakovost življenj ljudi v stiski.
Rdeči križ Slovenije letno pomaga skoraj 160.000 posameznikom in družinam in je v svoji 150-letni zgodovini pomembno prispeval k izboljšanju kakovosti življenja številnih družin in posameznikov, ki so bili v stiski - ne glede na raso, spol, jezik, vero ali druga prepričanja.
Praznujte z nami ta visoki jubilej, pridružite se nam, pomagajte - svet bo tudi zaradi vas lahko za nekoga lepši.
dr. Nataša Pirc Musar, predsednica RKS
