Od 29. junija do 29. julija 2016 so sprehajalci v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju lahko vstopili v prav posebno zgodbo.

Na fotografijah in v besedilu, na 120 panojih, se je zgodovina prepletala s sodobnostjo v zgodbo o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodbo o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Zgodbo o ljudeh, ki so večji od samih sebe. Zgodbo o organizaciji, ki je del velikega Mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki je doslej za svoje delo prejel štiri Nobelove nagrade za mir.

Ideja o Rdečem križu se je rodila na bojišču, v času Bitke pri Solfe-rinu leta 1859, ko se je na svoji poslovni poti Henry Dunant, mlajši švicarski državljan, soočil z grozovitimi prizori. Na bojnem polju je obležalo 40.000 mrtvih in ranjenih mož.

Začetki Rdečega križa na Slovenskem pa segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov".

Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in po-vezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Od velikih nesreč, zahtevnih konfliktnih razmer, v oddaljenih in težko dostopnih območjih, kamor ne more dostopati nobena druga organizacija, do konferenc in sestankov na visoki ravni s svetovnimi voditelji, kjer se pojavljamo kot zagovorniki v imenu ljudi v stiski.