Mladost, moč, vzdržljivost, prilagodljivost, spretnost, uspešnost, učinkovitost. To so prevladujoče vrednote, merila našega časa, naša vodila in naša notranja prisila. Delujejo kot samoumevna gonila našega znanstveno tehnično in tržno-ekonomsko u-stroj-enega življenja.

Življenje po zahtevah gornjih meril, ki delujejo kot naše nevidne prisile, ne poteka v skladu z našim osebnim časom, oziroma s časom naših zmožnosti, ampak pod taktirko objektivnega časa samega u-stroja, v katerega se pridno vključujemo in se drug od drugega vse manj razlikujemo. To je življenje pod taktirko mehaničnega, zunanjega časa, pred katerim se ne znamo, ne zmoremo in ne upamo ustaviti, iz oblasti katerega ne znamo in ne zmoremo stopiti.

Tega ne znamo, ne zmoremo, si ne upamo in ne smemo. Zato, da ne spregledamo kako smo iz resničnosti odmislili ničnost, iz  življenja smrt, iz človečnosti  večnost ter se samo-zagradili v prostor zasebnosti brez osebnosti in posebnosti. To je način, kako naše življenje podrejamo zahtevi po "še", "več", oziroma "nikoli dovolj". To je postalo samoumevno. To "je" danes naravno, dobro in prav, legitimno in zaželeno. Tako smo vzgojeni. Tako smo naučeni. Tako smo se pustili prepričati. V to verjamemo. Tako živimo, delujemo in funkcioniramo.

In potem se zgodi. Poči. Nekdo umre. Nekdo ga je ubil. Morda mi sami. Groza. Solze. Jok. Žalovanje na eni, obžalovanje na drugi strani. A zdaj je vse zaman. Umrlega ni moč obuditi. Svojcem ga ni moč povrniti. Nekateri pa po takšnem ali drugačnem čudežu ali naključju preživijo in na novo zaživijo med nami. Oboji so žrtve. Žrtve nesreč, ki se zvečine godijo zaradi prehitevanja. Pa ne vozila, ampak človeka samega. Zaradi naše gnanosti po "nevidni" prisili. Zaradi našega lastnega samo-prehitevanja. Zaradi samo-prehitevajočega načina življenja.

To se nam dogaja, ker se pred norostjo drvečega sveta ne znamo ustaviti. Ker iz tega ne znamo in si ne upamo izstopiti. Ker tega ne prepoznavamo več kot svojega lastnega sveta. Ker nam je zunanji, tuj, nedomač, ne naš. Ker je resnica tam zunaj. Z njo pa je zunaj nas tudi (so)odgovornost za so-ustvarjanje našega lastnega, skupnega, enkratnega in edinega, neponovljivega sveta.

Vpiti "Ustavite ta ponoreli svet, rad bi izstopil" nič ne pomaga in nikomur ne koristi. Naštevanje tega kaj je treba storiti prav tako ne zaleže. Vse kar "nam" preostane je to, da se sami zaustavimo, postanemo, zamislimo nad seboj in stopimo na pot lastne osebne premene, ki nas vodi v to, da samo-zagrajeno golo življenje spremenimo v (so)bivanje. Pa ne šele takrat, ko nas v to prisili lastno samo-prehitevajoče dejanje ali nesreča, ali izkustvo izgube bližnjega. In prav temu je namenjen dan spomina  na žrtve prometnih nesreč in pričevanja preživelih. To ni naloga. To je naša dolžnost. Dolžnost do preživelih in do umrlih. Naloga ki jo nalaga vest in zavest, da se nismo ustvarili sami in da se nič na tem svetu, ki je naš lastni in skupni in edini svet ne dogaja brez naše soudeležbe in soodgovornosti, pa če si to priznamo ali ne.

                                                          Ciril Klajnšček