Dušan Keber: V vrsti za dron

Tu in tam se znajdem v družbi pomembnih ljudi; takih, ki se s svetovnimi državniki ne samo rokujejo in fotografirajo, temveč z njimi razpravljajo o ključnih civilizacijskih problemih in moralnih dilemah. Eden takih je na okrogli mizi, ki sem se je udeležil te dni, izjavil, da njegovi sogovorniki v prihodnosti ne bodo politiki, saj bodo svetu zavladali lastniki informacij: Google, Microsoft, Facebook. Ni si delal utvar, pravzaprav je bil črnogled ob vprašanju, ali je mogoče od teh informacijskih gigantov pričakovati etično ravnanje; menil je, da pri slehernem od tistih, ki se lahko igrajo boga, prevlada sla po božji moči. Seveda bodo razvijali produkte, ki prinašajo denar, pa naj bodo še tako nemoralni, vendar ne gre več samo za vprašanje denarja, gre za obvladovanje sveta, za njegovo novo ureditev.

Nato je kot primer moči informacije, združene s tehnologijo, dvignil kozarec vode in povedal, da bo približno tolikšen dron lahko čez pet ali najkasneje sedem let vdrl v prostor, v katerem sedimo, identificiral med nami (bilo nas je kakih petnajst) osebo s seznama sovražnikov in jo likvidiral. Lahko bo »nevtraliziral« ugrabitelja med njegovimi žrtvami ali sovražne vojake med civilisti. Dron se bo odločal po lastni »presoji«, avtonomno, brez človeškega posrednika, ki bi v zadnjem trenutku preveril ustreznost ravnanja. Navsezadnje v opisanem primeru tudi časa ne bi bilo za kaj takega. Kolateralna škoda, smrt vsaj desetih drugih ljudi za vsakega iskanega sovražnika, ki je najbolj obsojani stranski učinek današnjih okornih dronov, bo zmanjšana na najmanjšo možno mero. Dron ne bo eksplodiral in uničil samega sebe, temveč streljal in odletel. Lahko bo v eni misiji uničil več ciljev. Z droni za ponovno uporabo se bo stvar tudi precej pocenila. Današnji roji stotih nanodronov, ki napadejo več ciljev hkrati, se bodo v prihodnosti močno povečali: nasprotnikovi vojaki se bodo borili s tisoči mušic, ki bodo brenčale med njimi in jih ubijale s kirurško natančnostjo. 

Za trenutek se mi je zazdelo, da je sogovornika prevzelo občudovanje nove tehnologije; morda je to začutil tudi sam, ker je naglo preskočil na moralno spornost tega, da bo stroj – in ne človek – tisti, ki bo odločal o življenju in smrti. Ali bo informacijska tehnologija res lahko zanesljivo razločevala med našimi in njihovimi? Ampak po drugi strani: ali nemara ne bo napak in nepotrebnih žrtev celo manj kot takrat, ko odloča človek, preplavljen z razponom čustev, od strahu in sovraštva do usmiljenja? 

Poanta se mi ni zdela prava: kljub vsemu bo odločal človek, ki bo na uničevalno pot poslal ta leteči kozarec vode, opremljen z umetno inteligenco. Ali je to zakonsko sploh mogoče upravičiti? Brez sodne obravnave in z edino možno kaznijo, usmrtitvijo, pri čemer razsoja tisti, ki razpolaga s takim orožjem? 

Pojasnili so mi, da se pogovarjamo o vojni in vojnem orožju. V vojni ubijanje nasprotnikovih vojakov ni kaznivo dejanje, ženevske konvencije ščitijo ranjence, ujetnike in civilno prebivalstvo. Droni so navsezadnje samo novo orožje, ki enemu od nasprotnikov daje prednost, dokler seveda z njim ne razpolaga tudi druga stran. 

Cinično sem pripomnil, da bi jih morda celo morali hvaliti, ker prinašajo eni strani manj žrtev med vojaki, drugi strani pa manj civilnih žrtev. Gverilska vojna proti superiornemu sovražniku ne bo več učinkovita, roj dronov, ki bi ga poslali v vietnamski pragozd, bi delo opravil bolj čisto kot napalm in brez izpostavljanja lastnih vojakov. Ampak ali bo nasprotnik v vojni, ki smo jo na primer začeli mi, ki imamo stotisoče dronov, samo čakal nanje? Ali pa bo nemara v obupu posegel po kirurško manj natančnem orožju, na primer po atomski bombi?

In tako smo prišli do bolj verjetne uporabe dronov: uporabe v mirnem času za selektivno izločanje nasprotnikov. Seveda bi šlo v tem primeru za nezakonito delovanje, za zločin, ampak ali je mogoče verjeti, da bo ta malenkost zaustavila najrazličnejše človeške združbe, ki se borijo za prednost pred drugimi: države, korporacije ali zločinske združbe, ki jih poznamo iz filmov o Jamesu Bondu? Ključna bo informacija, ker se bodo ciljane osebe začele skrivati; lastniki informacij bodo morali poskrbeti za lokacijo in identifikacijo. Tudi groba likvidacija, ki bi vzbujala pozornost, bo opuščena: namesto današnje eksplozije ali jutrišnjega strela v čelo lahko pričakujemo, da se bo v prihodnosti povečalo število nenadnih smrti. Dronu se bodo pridružila nova orodja, morda se bodo plazila ali priplavala po vodi. 

Dobra vest pri teh malih ali velikih vojnah z roboti, ki prepoznavajo svoje žrtve, je, da topovska hrana ne bodo mali ljudje. Droni bodo iskali generale v zaledju, politike v rezidencah in lastnike korporacij v njihovih stolpih, nato pa posegali navzdol po hierarhiji toliko daleč, kot bo potrebno. V času socializma je krožila šala, v kateri žena očita možu, da je res totalna ničla, ker policija nima dosjeja o njem. Varianta v prihodnosti se bo glasila: tako nepomemben si, da nisi niti na dronovem seznamu. 

Zvečer istega dne me je poklical vnuk in me vprašal, kaj počnem v Ženevi. Zanimalo me je, kako ve, kje sem. Spomnil me je, da sva v mojem telefonu aktivirala program za sledenje. Vedel je za ime hotela in da je moja soba v njegovem zahodnem krilu. Samo za nadstropje ni vedel; pač težava z dvodimenzionalnim zemljevidom za civiliste. 

Če ve toliko moj vnuk, ve veliki brat veliko več. Tudi nadstropje in številko sobe. Če bi se mu ljubilo, bi vedel tudi, kaj pravkar pišem. Če mu vsebina ne bi bila všeč, bi me lahko uvrstil na kak seznam. 

No prav, malo preveč si domišljam. Veliko jih je na vrsti pred menoj.

Dnevnik, 30.9.2017

 

 

 

 

Nazaj
©2024 Rdeči križ Slovenije Oblikovanje in izdelava spletne strani Kabi d.o.o.