Vojna proti revnim: Vsak, ki stoji v tej vrsti, živi v stiski

Dr. Dušan Keber, Dnevnik, 30. december 2017

V Združenih državah je gonja proti revnim hujša kot kadarkoli prej, vendar ni omejena samo na to državo. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman govori o vojni proti revnim in meni, da je to središčna tema ameriške politike. Ključen razlog zanjo so davki, s katerimi država pomaga ljudem z dna družbene lestvice in ki po mnenju bogatih elit zmanjšujejo investicije v razvoj. 

Sovražnost do revnih se napaja pri neoliberalni dogmi, da trg pravično nagrajuje sposobne in kaznuje nesposobne, ki si zato boljšega življenja niti ne zaslužijo. Socialna podpora celo škodi, saj dela ljudi pasivne in trajno odvisne od tuje pomoči, namesto da bi se z lastnim trudom odlepili od socialnega dna. Apologeti trga in tekmovalnosti cinično spregledujejo, da revščina večinoma ni posledica brezposelnosti, temveč slabo plačanega dela, in da bi tudi v primeru, če bi se vsem današnjim revežem uspelo povzpeti za en ali več klinov na socialni lestvici, spodnji klin takoj zasedli drugi. Družbeni odnosi, v katerih živimo, neizogibno ustvarjajo več premagancev kot zmagovalcev in obnavljajo množice premalo plačanih, ki zagotavljajo bogastvo bogatih.

Ali se sovražnost do revnih seli tudi k nam?

V visokonakladnem slovenskem tabloidu je novembra izšel članek, ki je obnovil zgodbo izpred pol leta, ko so nekje na Gorenjskem v zabojniku za smeti odkrili več paketov hrane Rdečega križa, in nato skozi usta anonimne prostovoljke, ki deli te pakete, sporočil svojim bralcem, da gre humanitarna pomoč očitno v roke tistih »s polno ritjo«, da so slovenski reveži izbirčni, ker ne vzamejo vsega, kar jim ponudijo, da ima več kot polovica lažna potrdila o svojem socialnem položaju, da se mnogi pripeljejo po pomoč z dragimi avtomobili in pametnimi telefoni in da je v ozadju njihove lažne revščine gotovo delo na črno. Za polno mero članek zajadra v šovinizem s trditvijo, da po pomoč prihajajo predvsem Neslovenci (Slovencev naj bi bilo med iskalci pomoči manj kot desetina, saj so preponosni, da bi razkrivali svojo revščino), čemur doda še opis delitve dela med spoloma pri sprejemanju pomoči (možje sedijo za volani avtomobilov, njihove ženske polnijo prtljažnik), kar namiguje na stereotipni opis patriarhalnega Neslovenca. Slovenci vendar nismo taki.

Članek na začetku navaja sporočilo Rdečega križa, da zlorab ne opaža, da ljudje vzamejo tisto pomoč, ki jo potrebujejo, in da nekaterih izdelkov ne prevzamejo zaradi verskih razlogov, alergij, diet in bolezni ali ker jih ne morejo uporabiti (ne vzamejo moke, ker ne morejo peči kruha). Take izdelke z veseljem vzamejo drugi. Pomembneje kot soditi po videzu je videti širšo sliko in razumeti okoliščine, v katerih živijo revni. Oblačila z znamkami so lahko iz druge roke, avto je lahko izposojen ali gre za avto prijatelja, prostovoljca ali taksista, ki pomaga pri prevozu. 

Članek žal ni zasnovan tako, da bi sporočilo Rdečega križa omogočilo drugačen pogled na trditve anonimne prostovoljke, temveč tako, da anonimne trditve izpodbijajo verodostojnost sporočila. Vendar jo humanitarna organizacija še dobro odnese: bolj ali manj ji članek očita samo to, da lahkoverno deli pomoč ljudem, ki je ne zaslužijo. Na udaru sovražnega govora (pa čeprav ne po definiciji naših sodišč) so slovenski (pravzaprav neslovenski) reveži, ki sploh niso reveži, saj prihajajo do pomoč z goljufijo. Morda najostrejši napad na ljudi, ki živijo v stiski, se skriva v naslednjem vprašanju, ki ga novinar – tipično – zastavlja skozi usta enega od sogovornikov: »Ali Rdeči križ s humanitarnimi paketi res pomaga, ali je to zgolj nekakšna potuha?« Tega stavka se ne bi sramoval niti najbolj zakrknjen neoliberalec. 

Tudi če so posamezna opažanja resnična, je z njimi nedopustno vzbujati predsodke do sto petdeset tisoč ljudi, ki se vsako leto zatekajo po pomoč Rdečega križa. Ali jih res ni mogoče razumeti drugače?

Obrazi revščine se v času spreminjajo in med kraji razlikujejo. Stiska v Sloveniji je drugačna od tiste v podsaharski Afriki. Slovenski revež v večini primerov ni človek, ki živi pod mostom in nima niti avta niti telefona. Večinoma so to ljudje, ki so nedavno postali brezposelni ali pa so celo zaposleni, vendar jim dohodek ne zadošča niti za skromno preživljanje družine. Ali so ljudje, ki imajo telefon in jim je iz prejšnjega življenja ostal avto, oba pa sta nujni orodji za socializacijo in iskanje načinov za preživetje, premalo revni? Ali je otrok, ki je od sosedov dobil zastarel računalnik ali so si ga od ust odtrgali starši, premalo reven za pomoč pri šolskem izletu? Ali mora Rdeči križ kljub potrdilom centrov za socialno pomoč še dodatno potrjevati revščino ljudi, ki stojijo v vrsti, da se res nihče ne bi neupravičeno polakomnil dvanajst evrov vrednega paketa hrane ali kosa oblačila, ki so ga drugi že zavrgli? Kar se mene tiče, mislim, da vsakdo, ki stoji v tej vrsti, živi v stiski. Res je, da se mnogi reveži nikoli ne postavijo v to vrsto, vendar jih humanitarni prostovoljci poskušajo poiskati na druge načine in jih obiskati na domu. 

Ali med iskalci pomoči res prevladujejo Neslovenci? Natančnih podatkov ni. Obstaja ocena, da jih je v večjih mestih z gospodarskim zaledjem dobra polovica, drugod pa prevladujejo Slovenci. Če ta visok delež tujcev med reveži karkoli pove, govori o diskriminaciji in izkoriščanju s strani slovenskih delodajalcev, ne pa o njihovem izkoriščanju dobrotljive slovenske družbe.

Kaj naj bi bilo tako narobe, če nekateri iskalci pomoči svoj prehranski paket zamenjajo za denar? Morda tisti trenutek bolj kot hrano potrebujejo nekaj evrov za plačilo položnice ali šolske zvezke. Da, morda tudi za cigarete ali alkoholno pijačo; nobene pravice nimamo, da pometamo pred tujim pragom. 

No, pa še ključen dokaz: paketi v smetnjaku. Seveda je globoko narobe, če se paketi znajdejo v smeteh, ampak poskusimo vsaj ugibati, zakaj se to zgodi, pa čeprav izjemno redko. Ne verjamem, da se ljudje, ki hrane ne potrebujejo, postavijo v vrsto revežev samo zato, da bi dobili paket, ki ga bodo v naslednjem trenutku zalučali v smetnjak. Verjetnejša je domneva, da je komu od desettisočev, ki prihajajo po pomoč, prekipelo zaradi stisk in frustracij, za katere krivi državo in družbo, in se je v nemočnem besu znesel nad paketom. Podobno kot kdaj ozmerja prostovoljca Rdečega križa ali pa mimoidočega na cesti, ki mu moli petdeset centov.

Ljudje, tisti, ki nam ni treba stati v vrsti, moramo sprejeti dejstvo, da so ljudje v vrsti enaki ljudje kot mi in da od njih ne moremo pričakovati boljših ravnanj, kot smo jih sposobni sami. Še več, tisti, ki se zatekajo po pomoč, imajo veliko več razlogov od nas, da se vsako jutro prebujajo obupani in da svoji okolici kažejo zlovoljen ali jezen obraz. Prava dobrodelnost sprejema ljudi z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi in pomaga vsem, ki so v stiski. Ali smo res lahko ogorčeni, če se nam ob majhni dobrodelnosti nekateri ne zahvaljujejo na vse pretege in nas ne razglašajo za angele? Nagrada je zadovoljstvo, ki ga ob dobrem delu čutimo sami.

En sam članek iz rumenega tiska ni dokaz, da se vojna proti revežem širi tudi k nam, vendar je vzpostavil medijsko stigmatiziranje socialno deprivilegiranih ljudi, zato se je bilo treba oglasiti. Podobna stališča so že dolgo prisotna v vsakdanjih pogovorih. Večkrat mi zastavijo vprašanje, ali se sploh izplača delati, ko pa je finančno ugodneje, da si brezposeln in prejemaš različne socialne podpore. Na tem mestu ne bom pisal o uničujočih socioloških in psiholoških posledicah brezposelnosti, zavrnil bom samo tezo, da so socialne podpore previsoke. Za položaj tistih, ki delajo, so krivi delodajalci in država, ki dopuščajo, da najnižje plače ne dosegajo niti višine socialnih podpor. 

Blaženje socialnih stisk s podporo države in s humanitarno dejavnostjo seveda ne odpravlja njihovih vzrokov; zelo verjetno celo lajša vest tistih, ki bi se morali lotiti korenin socialnih krivic, pa tega ne storijo. Ampak to je že druga zgodba. 

Dušan Keber je predsednik Rdečega križa Slovenije.

Objava članka iz Dnevnika, 30. decembra 2017

Nazaj
©2018 Rdeči križ Slovenije Izdelava: Kabi d.o.o.

Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo piškotkov omogočamo boljšo uporabniško izkušnjo.
Obvezni piškotki – Posamezni piškotki so nujni za delovanje spletne strani in jih ni moč onemogočiti.
Statistika – Dovoljujem anonimno spremljanje statistike obiska.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Rdeči križ Slovenije