Aids je smrtonosna bolezen, ki trenutno najbolj ogroža človeštvo. Preplavila je zemeljsko oblo in je še vedno neozdravljiva. Statistike kažejo, da se tako po svetu kot pri nas število obolelih še vedno povečuje. Vemo, da zanjo lahko zboli vsak, uspešno pa se ji lahko izognemo, če se pred njo ustrezno zaščitimo. Izkušnje zadnjih dvajsetih let kažejo, da je najboljša zaščita informiranost (seznanjenost z dejstvi) in uporaba kondoma.

Za moraliste je aids "božja kazen". Za tiste ki pristajajo na teorijo zarote je načrtni laboratorijski proizvod skrivnih "vladarjev sveta": Za skupnost je ogrožajoča, za medicino skrb zbujajoča, za milijone obolelih, ki so izpostavljeni stigmatiziranju in diskriminaciji pa - poleg vseh težav, ki jih imajo - še ponižujoča. Okužbi z virusom HIV praviloma sledi obolelost za aidsom, tej pa se prej ko slej pridružijo še reakcije okolja, kot so: stigmatizacija, diskriminacija, teptanje človeškega dostojanstva in kršenje njihovih človečanskih pravic. Zato ni naključje, da je geslo letošnjega svetovnega dne boja proti aidsu "Univerzalni dostop do človekovih pravic".

In zakaj sploh svetovni dan aidsa? Obeležujemo ga od 1. decembra 1987, ko so zdravstveni ministri iz celega sveta pozivali k toleranci in boljši izmenjavi informacij o aidsu. Njegov poglavitni namen je osveščanje o bolezni in o nujnosti zaščite. Letošnje geslo svetovnega dne aidsa je usmerjeno v osveščanje ljudi, skupnosti in najširše javnosti o stigmatizirajočem in diskriminirajočem odnosu družbenega okolja do ljudi, ki živijo s HIV /aidsom.

V okviru Mednarodne federacije Rdečega križa je borba proti stigmatizaciji in diskriminaciji ljudi, i živijo s HIV / aidsom prioritetna naloga. Zakaj?

Živimo v družbi v kateri je denar sveta vladar. Prevladujoče vrednote so mladost, drznost, moč, hitrost, vzdržljivost, prilagodljivost, učinkovitost in uspešnost. Sami pa čedalje bolj delujemo kot Jaz d.d., oziroma "zase in za svoj obstoj skrbeči tržni subjekti". Kot taki imamo bore malo prostora in časa za sočutje in spoštovanje drugega kot drugačnega, ne glede na njegovo barvo kože, spol, starost, socialni položaj ali zdravstveno stanje. Brezbrižnost do vsega kar ni v kontekstu interesov tržne ekonomije, naših osebnih interesov in gornjih vrednot, je postalo "normalno stanje stvari". Najdemo jo v izjavah, kot: "Briga me", "Pustite ga (pijanca, klošarja, narkomana, pedra….)", "Naj crkne, sam si je kriv"; "Vsaj naj skrbi sam zase" ipd.

Nasprotje brezbrižnosti do sočloveka je sočutje, ki je čustveno naravnan odnos do drugega kot drugega (so-človeka) ne glede na njegovo drugačnost . To je pogoj za pomoč človeku v stiski. Pomoč človeku v stiski namreč od nas zahteva razumevanje in sprejemanje njegove drugačnosti, brez predsodkov, brez stereotipov, brez negativnih in odklonilnih stališč. Torej, brez stigmatiziranja in diskriminiranja, ki ga rabi ta ponoreli svet za svoje funkcioniranje.

Spomnimo se, da nas je ameriški sociolog Erving Goffman je že pred desetletji podučil, da stigma kot nezaželena drugačnost ni lastnost stigmatiziranega posameznika ampak je produkt družbenega označevanja. Stigmatiziranje kot poseben družbeno in kulturno konstruiran odziv na drugačnost pa je zgodba, ki ima dve plati. STIGMATIZIRANEGA (npr. za aidsom obolelega homoseksualca) dela manj vrednega, mu vzbuja občutek manjvrednosti in ga vzdržuje in utrjuje v lastni manjvredni samopodobi in socialni izključenosti, STIGMATIZIRAJOČEMU (npr. nam) pa daje občutek večvrednosti (glede na stigmatiziranega) in ga (nas) vzdržuje v lastni (iluzorni, idealizirani, boljši, večvredni) samopodobi.

Zategadelj je naše soočenje s stigmatiziranjem in diskriminiranjem ljudi, ki živijo s HIV/aidsom v prvi vrsti soočenje z našim lastnim neznanjem, lastnimi predsodki in stereotipi in odklonilnimi stališči, z lastno samopodobo in z lastno potrebo po njihovem pomanjševanju in poniževanju!