Spoštovani odgovorni urednik g. Bojan Budja,
Rdeči križ Slovenije v skladu s 42. in 43. členom Zakona o medijih zahteva objavo odgovora na članek »Z dragimi avtomobili po pakete Rdečega križa«, objavljenem v tiskanem izvodu časopisa Slovenske novice, dne 27. 01. 2016, in v Slovenskih novicah Online dne, 27. 01. 2016, ker so v članku netočne in zavajajoče informacije, znaten del celo iz anonimnega vira, ki javnost navajajo k napačnemu razumevanju dejanskega stanja in zbujajo sovraštvo in stigmatizirajo najbolj ranljivo skupino ljudi, ki živijo pod pragom revščine in potrebujejo humanitarno pomoč.
BESEDILO ODGOVORA:
V tiskani in elektronski izdaji Slovenskih novic ste v četrtek, 30.11.2017, objavili članek z naslovom »Z dragimi avtomobili po pakete Rdečega križa«. Članek obravnava razdeljevanje prehranskih paketov in oblačil ljudem, ki živijo pod pragom revščine in na podlagi posamičnih objektivnih podatkov (odvrženi paketi hrane), večinoma pa s pomočjo anonimnih izjav podaja posplošene, neresnične in tendencioze zaključke, ki stigmatizirajo celotno populacijo socialno deprivilegiranih oseb (»humanitarna pomoč gre očitno v roke tistih s polno ritjo«; »kako izbirčni so slovenski (ljubljanski) reveži«; »mnogi prikazujejo lažne podatke«; »prevarantov naj bi bila vsaj polovica«; »mnogi se pripeljejo s strahotno dragimi avtomobili«; »v ozadju njihovih minimalcev je gotovo delo na črno«). Članek namiguje na pristransko delitev pomoči v prid ne-Slovencev (Slovencev naj bi bilo med iskalci pomoči manj kot 10% , saj so preponosni, da bi prihajali po pomoč) in med iskalci pomoči celo odkriva spolni šovinizem (mož sedi v avtomobilu, žena polni prtljažnik).
Čeprav novinar zgornje podatke in mnenja večinoma izreka skozi usta neimenovanih očividcev, ne ostaja brez odgovornosti, saj je ton članka naravnan tako, da posamična opažanja prenaša na večino populacije ljudi, ki v Sloveniji živijo v socialni in ekonomski stiski. Nobena od teh trditev ni dokazana. Pa tudi če vzamemo v zakup, da so posamezna opažanja resnična, jih je nemogoče posplošiti na 150.000 ljudi, ki iščejo pomoč pri Rdečem križu. Članek usmerja bralca k razumevanju, da so iskalci pomoči večinoma ljudje, ki prihajajo po pomoč z dragimi avtomobili in urami ter pametnimi telefoni, si napolnejo prtljažnike s hrano in oblačili in vse to prodajajo na boljšjaku, odvečno robo pa odvržejo skozi okno svojih dragih avtomobilov, skratka: prevaranti, črnoborzijanci in lenuhi. »Ali Rdeči križ s humanitarnimi paketi res pomaga ali je to zgolj nekakšna potuha,« se sprašuje novinar – seveda ponovno skozi usta enega od sogovornikov.
V državi, kjer je bilo še do nedavna brezposelnih več kot stotisoč ljudi, dodatnih dve sto tisoč ljudi pa prejema dohodke, ki so manjši od minimalne plače, je povsem nedopustno posplošeno stigmatiziranje ljudi, ki imajo vsi ustrezna dokazila socialnih služb, da so upravičeni do pomoči. Glede na besedišče članka je mogoče razumeti, da bi morali biti do pomoči v hrani in oblačilih upravičeni samo ljudje, ki nimajo niti avta niti telefona in bi verjetno morali živeti pod mostom. Tolikšne revščine pri nas vsaj v znatnejšem obsegu ni. Na Rdeči križ prihajajo ljudje, ki niso reveži od vekomaj, temveč so obubožali, ker so izgubili delo ali prejemajo mizerno plačilo. Ali so ljudje, ki se oklepajo svojih telefonov in avtomobilov kot nujnih orodij za ohranitev stika z družbo in iskanje načinov za preživetje, po mnenju novinarja premalo revni? Paket hrane (ki je mimogrede, vreden dvanajst evrov) ne more postati motivacija za razcvet črne borze. Prodaja paketa na boljšjem trgu morda pomeni nekaj evrov za plačilo položnice. Da, morda tudi nakup cigaret ali alkohola; Ali bi morali take posameznike poiskati in jih izločiti? Novinar (seveda preko anonimnih sogovornikov) razglaša iskalce pomoči za izbirčneže, saj izberejo samo tisto, kar jim ustreza in tako pustijo na policah Rdečega križa samo v enem centru več sto kilogramov hrane. Ali ni bolje, da ljudje, ki nimajo kje speči kruha ali cvreti hrane ali ki nekaterih artiklov ne potrebujejo iz drugih razlogov, to hrano pustijo, saj jo Rdeči križ redno in brez ostanka razdeli med druge? No, pa še ključni corpus delicti: seveda je globoko narobe, če se paketi znajdejo v smeteh, ampak novinar bi lahko vsaj ugibal o razlogih, zakaj se to dogodi, tako pa se dozdeva, da nam sporoča, da nekateri ljudje prihajajo po prehranski paket samo zato, da bi ga v naslednjem trenutku odvrgli v smetnjak. Ali ni verjetnejša domneva, da je brezdomec nameraval paket, ki ga nima kam odnesti in ga tudi ne more uporabiti, čim prej zamenjati za denar in ga je odvrgel zato, ker mu to ni uspelo? Verjetno obstajajo tudi drugi razlogi: pri več kot stotisoč ljudeh, ki prihajajo po pomoč, in več kot 400.000 razdeljenih paketih nas izkušnje učijo, da v majhnem odstotku prihaja do ekstremnih reakcij, do eksplozij jeze na krivični svet, ki lahko pripelje do tega, da nas ljudje, ki jim na cesti damo en evro, ozmerjajo, ali da zalučajo hrano v smeti. Ali res smemo pričakovati, da bi se nam ljudje, ki se vsak dan zbudijo v stiske in frustracije, za katere v večini primerov lahko krivijo državo in družbo, v kateri živijo, morali ponižno zahvaljevali in igrali srečne siromake, ki so pravkar srečali angelskega dobrotnika? Hrana, ki jo posameznik dobi od Rdečega križa v enem letu, zadošča za teden dni skromnega preživetja ene družine.
Ljudje, ki prihajajo po pomoč, imajo vsaj v povprečju veliko več razlogov, da so deprimirani, obupani in jezni, kot tisti, ki jim tu in tam nudijo pomoč. Namesto empatije ali vsaj objektivne presoje pa je članek v vašem časopisu prepojen z nestrpnostjo in sovražnim govorom do teh ljudi. Komentarji vaših bralcev kažejo, da je vaše seme padlo na plodna tla.
