Škandal britanske humanitarne organizacije Oxfam poteka po predvidljivem scenariju. Najprej so nemoralna in morda kazniva dejanja prostovoljcev Oxfama, ki so med potresom na Haitiju leta 2010 plačevali spolne usluge lokalnim spolnim delavkam, prišla na naslovnice medijev.
V javnost so sicer prodrla že pred osmimi leti, vendar brez posebnega odmeva, tokrat pa so mediji dodali domneve, ki so dejanjem povečale nesprejemljivost (vse ženske niso bile spolne delavke, med njimi so bila mladoletna dekleta, prostovoljci so spolne usluge zahtevali kot povračilo za humanitarno pomoč). Poleg tega pa članki poskušajo dokazati, da je organizacija celotno zgodbo poskušala prikriti in da so bili krivci premilo kaznovani, odgovorni na vrhu ustanove pa sploh ne. Pod ognjem kritik je vodstvo Oxfama hitro opustilo poskuse dokazovanja, da ni odgovorno, saj jim je verjetno vsak amaterski strokovnjak za odnose z javnostjo povedal, da jim samoobramba škoduje, da se morajo posuti s pepelom in pohiteti z naštevanjem, česa so doslej storili premalo in kaj bodo storili zdaj, da takih dogodkov ne bo več: še več pravil, več nadzora, skrbnejše izbiranje osebja, spodbujanje in ščitenje žvižgačev itd. Ker so s tem vsaj v blagi obliki priznali svoje napake, so med seboj izbrali nekaj grešnih kozlov oziroma žrtvenih jagnjet, ki so odstopili. Najpogosteje slišane besedne zveze so bile: ničelna toleranca; nobenega odpustka za sprevržence; to se ne sme ponoviti.
Časovni odmik dogodkov tudi mene, ki nisem privrženec splošne teorije zarot, sili v ugibanje, zakaj so dogodek potegnili iz naftalina prav zdaj. Je postal Oxfam preveč nadležen s svojim opozarjanjem na razkorak med bogatimi in revnimi? So ga potrebovali spolni nadlegovalci in ekshibicionisti v angleškem parlamentu ali v hollywoodski filmski industriji? Ga potrebuje katoliška in druge cerkve zaradi pedofilije v svojih vrstah? Je potreben spolnemu plenilcu Trumpu, ker mu gibanje »Jaz tudi« vse bolj diha za ovratnik? Ga potrebujejo druge humanitarne organizacije ali Združeni narodi za odvračanje pozornosti od lastnih spolnih škandalov? Ga potrebujejo trenerji v nogometu, gimnastiki in drugih športih? Ali ga nemara potrebujejo na zalogo vodilni uslužbenci v vojskah, policijah, pravosodju, državnih upravah in gospodarskih korporacijah zaradi strahu, da bo njihovo dnevno nadlegovanje podrejenih sodelavk nekoč prišlo na dan (čeprav verjetno šele takrat, ko jih bodo hoteli izločiti njihovi tekmeci iz drugih razlogov)? Kazanje s prstom na tatu še najmanj potrebujejo milijoni spodobnih državljanov sveta, ki se občasno predajajo spolnemu turizmu v azijskih, afriških in drugih državah. Oni ne potrebujejo izgovora, da so taki tudi drugi. Niti pomislijo ne, da so podobni prostovoljcem s Haitija.
Izguba zaupanja je hud udarec. Krilatica pravi: zaupanje gradiš leta, izgubiš ga v trenutku in nato ga večno obnavljaš. Ljudje imamo dobre razloge za to, da ne zaupamo bankam, politikom, korporacijam, medijem, internetu… Njihove napake, laži in prevare, ki se vrstijo iz dneva v dan, sprejemamo kot normalno stanje, čeprav imajo usodne posledice za milijone ljudi. Komaj kaj bolj se vznemirjamo ob državnem terorizmu, netenju vojn, civilnih žrtvah, mučenju ujetnikov in posiljevanju žensk in moških v najrazličnejših vojaških misijah; ti dogodki izginejo iz medijev skoraj hitreje, kot se pojavijo. Posamične afere so bolj odmevne: goljufanje z izpusti škodljivih plinov ali pri sestavi prehrambnih artiklov, prevare pri prodaji finančnih storitev, korupcija v policiji in sodstvu, doping v športu. Od vseh so najbolj odmevne spolne zlorabe; razlogi za to so v domeni psihoanalize – verjetno ustrezneje burijo naš domišljijski voajerizem kot mučenje in ubijanje.
Kakršnokoli neprimerno dejanje je na tapeti, ga v primeru, da se zgodi v humanitarni organizaciji, javnost obravnava kot bistveno hujšega. Ne pomaga, da so dobra dela delavcev teh ustanov neprimerljivo številnejša kot primeri njihovega slabega ravnanja. Ne pomaga, da delajo na območju vojnih spopadov, naravnih katastrof ali uničenih držav, kamor ne upa nihče drug, in so tudi sami izpostavljeni nasilju, posilstvom in mučenju; samo v letu 2016 je bilo ubitih več kot sto prostovoljcev, polovica med njimi pod bombami ZDA in Rusije. Ne pomaga logično dokazovanje, da posameznih dogodkov ni mogoče preprečiti niti z boljšim nadzorom niti s skrbnejšim izborom prostovoljcev; samo Rdeči križ ima trinajst milijonov prostovoljcev v 190 državah. Ali je res mogoče pričakovati, da nihče med ljudmi, ki raztepeni po vsem planetu pomagajo ljudem v stiski, ne bo storil nič slabega?
Res je, o etiki tistih, ki delajo dobro, gojimo višja pričakovanja. Navadili smo se na gnilobo političnih institucij in korporacij, ne pričakujemo pa je pri človekoljubnih ustanovah. Ampak ali gre res samo za razočaranje zaradi izgubljanja poslednjih iluzij? Ali pa si dajemo duška, ko ugotavljamo, da tudi tisti, ki smo jim do včeraj nadevali skoraj svetniški sij, niso nič boljši od drugih. Vsi so enaki. Seveda to ne velja za nas.
Tole pisanje ni namenjeno opravičevanju nečesa, kar je neopravičljivo. Tudi sam bom izrekel: ničelna toleranca do vseh slabih dejanj. Samo ne verjamem, da lahko v svetu, v katerem se dobro in zlo prepletata na vsakem koraku in v katerem je zlo, kadar zmaga, razglašeno za dobro, neka skupina ljudi dela samo dobro. Morda ni pravo vprašanje, kako si bo taka skupina, ko nekateri njeni člani prestopijo meje, ki so si jih sami postavili, ponovno pridobila naše zaupanje. Poskusimo verjeti, da je preostala večina članov že ta trenutek vredna zaupanja. Ne koristi naši želji po preživetju, da svet razumemo kot enosmerno prehajanje med belim in črnim, saj nas bo zelo hitro zagrnila popolna tema. Naučiti se moramo prepoznati in različno ceniti tudi vse odtenke sivine med belim in črnim.
