Dušan Keber: Cepljenje in zrelost družbe

Dnevnik, 13. januar 2018

Eden od mojih tesnobnih spominov na osnovno šolo je povezan s predmetom, ki je stal v eni od učilnic: še vedno imam pred očmi njegovo čvrsto izdelavo iz oblanih desk, vezanih plošč in usnjenih pasov, zaradi katerih je spominjal na srednjeveško natezalnico. Tedne dolgo smo ugibali o njegovem namenu, dokler nismo nekega dne ugledali tudi njegovega uporabnika: našega vrstnika, ki je pravkar prebolel otroško paralizo. Bolezen mu je ohromila noge in nekatere druge dele telesa; zaradi šibkih vratnih mišic ni mogel držati glave pokonci, o pa je imel zasukan vstran. Miza mu je omogočala, da je napol leže, podprt z blazinami in privezan s pasovi, spremljal pouk. Ko sem ga po mnogih letih srečal na cesti, je šepal zaradi močno ukrivljene noge, hrbet pa mu je bočila grba.

Otroška paraliza, poliomielitis, je bila največji utemeljen strah mojega otroštva. V petdesetih letih so epidemije te bolezni za seboj pustile nekaj deset mrtvih in še nekajkrat več invalidov. Še vedno lahko prikličem odmev takratne groze ob misli, da lahko umrem ali da me lahko za preostanek življenja vtaknejo v železna pljuča: cilinder, iz katerega mi bo molela glava. Strah so mi vzbujale tudi druge bolezni, ki so se tako kot paraliza pojavljale v nenadnih izbruhih z maloštevilnimi primeri, ki pa so imeli veliko število zapletov in smrti. Bal sem se davice, zaradi katere je skoraj umrla moja mama, bal sem se tetanusa, ki je pokopal našega soseda. Ošpice in rdečke, ki so bile med nami prisotne kot nenehno potekajoča epidemija, smo jemali kot nekaj neizogibnega in menili, da je zato celo bolje, da te doletijo čim prej. Ena smrt zaradi ošpic je bila neopazna med tisoč primeri ozdravitve. Nisem prepričan, da so moji starši vedeli, da zaradi ošpic umre veliko več otrok kot zaradi poliomielitisa.

Cepljenje proti paralizi, ki se je začelo nekaj let kasneje, je prineslo olajšanje: stal sem v vrsti in kar nisem mogel dočakati, da mi nadenejo neprebojen oklep. Navdušenje je bilo svetovno: medicina in zdravstvo sta vstopila v dolgotrajno obdobje popularnosti in neskaljenega zaupanja. Leta 2002 so razglasili, da je bolezen v Evropi izkoreninjena.  Žal je občutek varnosti povzročil zanemarjanje cepljenja; danes je v Evropi dvanajst milijonov otrok necepljenih. Nekateri od njih bodo zboleli med potovanji po svetu ali pa jih bodo okužili potniki od drugod.

Dvomi o varnosti cepljenja so se pojavljali že ob otroški paralizi, vendar so šele ob ošpicah dosegli velikanski razmah. Leta 1998 je Lancet, ena najuglednejših znanstvenih revij na svetu, objavila članek, ki je na podlagi zgolj dvanajstih primerov cepljenje proti ošpicam povezal z vnetjem črevesja in avtizmom. Danes je dokazano, da so avtorji manipulirali s podatki; članek so razglasili za največjo medicinsko prevaro v zadnjih sto letih in nosilnemu avtorju odvzeli zdravniško licenco. Vendar je bila škoda storjena, dvom se je ohranil do danes. Pri tem so neslavno vlogo odigrali mediji, ki se praviloma postavljajo na stran, ki nasprotuje »uradni« medicini, ali pa vsaj izenačujejo težo dokazov ene in druge strani.

Po objavi članka se je v Angliji precepljenost zmanjšala pod kritično mejo, prišlo je do manjših epidemij in smrti zaradi ošpic, kar je javno mnenje počasi zasukalo v obratno smer. Danes je ta država med tistimi, ki nimajo ošpic. Vendar je dvom o cepljenju postal svetovni fenomen, precepljenost proti ošpicam v številnih državah ne dosega potrebnih petindevetdeset odstotkov. Leta 2011 je zaradi ošpic umrlo sto petdeset tisoč ljudi. Tudi v Sloveniji precepljenost upada.

Tipično človeška reakcija je, da v času, ko pride do smrti zaradi neke nalezljive bolezni, javnost skoraj panično zahteva cepivo, istočasno pa potekajo kampanje proti drugim vrstam cepljenja. Nedavna primera ošpic bosta povečala zanimanje za cepljenje; nekaterih cepiv je že začelo primanjkovati. Tudi mediji nekaj časa ne bodo podpirali nasprotnikov cepljenja ali jih vsaj ne bodo vabili v »uravnotežene« razprave o tej temi. Čez nekaj časa se bo stanje vrnilo v stare tirnice.

Nasprotniki cepljenju ne nasprotujejo odkrito, temveč zahtevajo, da cepljenje postane prostovoljno, kar seveda pomeni, da se mnogi za cepljenje ne bodo odločili in bo precepljenost padla pod kritično mejo. Nekateri so odprli ideološko fronto z razlago, da obvezno cepljenje poznajo samo države, ki so izšle iz socializma, in to kljub temu, da obvezno cepljenje na novo uvajajo države, kot sta Francija in Italija, mnoge druge pa poznajo posredno prisilo, kot so omejitev vpisa v šolo ali vrtec, odpoved službe, denarne kazni in javna stigmatizacija necepljenih.

Nekateri intelektualci menijo, da bi se človek, ki bi bil dobro seznanjen z argumenti, za cepljenje odločil prostovoljno in da je prisila posledica lenobe države, ki bi morala v prepričevanje ljudi vložiti veliko več naporov. Nisem čisto prepričan. V današnji poplavi resnic in laži na internetu, ki so za laika napisane izredno prepričljivo, ne verjamem, da bi uradno prepričevanje zaleglo v vseh primerih. Poleg tega je posameznik neredko sebičen in ne primerja posledic bolezni s tisočkrat manjšimi posledicami cepljenja, temveč izhaja iz predpostavke, da on ne bo zbolel, zato so posledice cepljenja, pa če so še tako majhne, večje od njegovega sedanjega zdravja. Izobražen oče, ki smo ga videli na ekranih, se je ogrel za cepljenje šele takrat, ko mu je zbolel otrok.

Ni dovolj, če smo prepričani, da bi svoje otroke cepili tudi brez prisile, prepričani moramo biti tudi, da bo tako ravnalo vsaj petindevetdeset odstotkov sodržavljanov. Odločitev o prostovoljnem cepljenju ni presoja posameznikove zrelosti, temveč presoja zrelosti vse družbe.

©2019 Rdeči križ Slovenije Oblikovanje in izdelava spletne strani Kabi d.o.o.

Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo piškotkov omogočamo boljšo uporabniško izkušnjo.
Obvezni piškotki – Posamezni piškotki so nujni za delovanje spletne strani in jih ni moč onemogočiti.
Statistika – Dovoljujem anonimno spremljanje statistike obiska.

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Rdeči križ Slovenije