Kriminalizacija solidarnosti v Evropi je v porastu. Raziskovalci in civilna družba so prepoznali vsaj 49 odprtih preiskav in kazenskih pregonov znotraj enajstih držav članic, vključno z 158 osebami v nedavni raziskavi, ki jo je opravila Evropska raziskovalna platforma ReSOMA. Število posameznikov, kriminaliziranih zaradi humanitarne aktivnosti, se je podeseterilo, z 10 ljudi v 2015, na 104 v 2018.

Tarča so prostovoljci, aktivisti, nevladne organizacije, člani posadk reševalnih plovil, družine migrantov, kakor tudi novinarji, župani in duhovniki. Nedavna aretacija kapitanke ladje Sea Watch 3, Carole Rackete, je zgolj zadnji primer tega, kako so ljudje obsojani, ker rešujejo življenja migrantov ter nudijo humanitarno pomoč, ki je države članice ne želijo ali ne zmorejo nuditi, čeprav bi jo morale v skladu z mednarodnimi zakoni in zakoni EU. Neodvisni sodniki niso našli tehtnih dokazov za obsodbe v večini teh primerov. To kaže na to, da so organi pregona pogosto uporabljeni v politične namene, da preprečijo solidarnost in ustvarijo migrantom sovražno okolje. Kontrola solidarnosti nadalje pomeni sum, ustrahovanje, nadlegovanje in kaznovanje civilne družbe, z dolgoročnimi posledicami za vladavino prava, za demokratično odgovornost, družbeno povezanost, pravico do združevanja in temeljne pravice znotraj EU. Te neutemeljene preiskave dodatno podpihujejo negativno sliko migrantov kot zločincev in stopnjujejo videnje kaosa na Evropskih mejah.

Kriminalizacija solidarnosti prav tako odvrne javnost od resničnih problemov v migracijskih in azilnih politikah EU:

Pomanjkanje zaščitenega vstopa in rednih migracijskih kanalov,

Pomanjkljivi pogoji v sprejemnih centrih

Kršitve mednarodnih obvez v operacijah za reševanje in zaščito,

Vračanje v Libijo in v države sosede EU, kakor tudi vrnitve znotraj držav članic ter,

Pomanjkanje jasnih dogovorov o pogojih izkrcanja.

Večina preiskav in uradnih pregonov je vezanih na ohlapno definicijo zločina  v Direktivi EU o pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju, ki ne opredeljuje razlike med tihotapljenjem ljudi in humanitarnim delom. Vendar pa Svet Evropske komisije ne želi obravnavati povezav med Direktivo EU pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju ter s kriminalizacijo solidarnosti. Kakor tudi skladnost politik EU proti tihotapljenju z Listino EU o temeljnih pravicah[1]. Povrhu vsega EU ščiti zagovornike človekovih pravic drugod, znotraj svojih meja pa ne uspe zaščititi ljudi, ki delujejo v solidarnosti z migranti. [2]

Institucije EU in države članice morajo ustaviti kriminalizacijo ljudi in organizacij, ki pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni. Da bi ustavili kriminalizacijo solidarnosti, predlagamo da:

Institucije EU:

Revidirajo Direktivo EU o pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju, tako da jasno opredelijo tihotapljenje v skladu s Protokolom ZN proti tihotapljenju, ki predpostavlja naklep kaznivega dejanja, kot je finančna ali druga materialna korist ali nepoštena obogatitev. Nove direktive ne smejo dopuščati kriminalizacije humanitarnih deležnikov, tako da dodajo klavzulo s humanitarno izjemo, ki je obvezujoča za vse države članice.

Nadzor na zgodnjimi znaki pregona solidarnosti, preden le-to vodi kriminalizacijo humanitarnih deležnikov. Takšen nadzor naj izvaja neodvisen opazovalec, ki je vezan na predlagani Mehanizem EU za pravno državo (EU Rule of Law Mechanism) ter s pomočjo parlamentarnih preiskav. Nadzor naj ne vključuje samo kazenskih obsodb, ampak tudi primere kazenskih preiskav, kakor tudi nadlegovanje ter usmerjen pregon zagovornikov človekovih pravic migrantov.

Vzpostavi naj se proaktivna EU misija za iskanje in zaščito, ki naslavlja pomanjkljivosti humanitarne zaščite ljudem na odprtem morju.

Sprejetje smernic za spoštovanje temeljnih pravic zagovornikov človekovih pravic in humanitarnih deležnikov v boju proti tihotapljenju in drugim operacijam za nadzor mej. Takšne smernice naj vključujejo načelo »požarnega zidu«, ki jasno razmejuje organe nadzora migracij in civilno družbo in strokovne mandate (vključno z vlogami zdravstva, vzgoje in izobraževanja, socialni,  pravnih deležnikov, kakor tudi inšpektorat za delo ter organe kazenskega pregona).

Namenitev EU sredstev za strateške sodne postopke in podpora zagovornikom človekovih pravic v Evropi, s podporo določeno za civilno družbo znotraj držav članic, ki občuti regresijo pravne države.

Države članice:

               Prenehanje vmešavanja v humanitarne misije za iskanje in zaščito.

               Zagotovitev, da ponudniki socialnih in zdravstvenih storitev, policija in inšpektorat za delo ne rabijo zbirati informacij in jih deliti z organi za nadzor migracij, na osnovi načela »požarnega zidu«.

Evropska unija in njene države članice:

               Spodbujanje ugodnega okolja za humanitarno pomoč in solidarnost z migranti. Odstranitev omejitev prostora civilne družbe in preprečitev kršitev pravic zagovornikov človekovih pravic, vključno z blatenjem, grožnjami in napadi zoper njih ter drugimi poskusi preprečevanja njihovega dela.

               Razširitev in omogočanje neposrednega dostopa do financiranja za civilno družbo v sklopu Večletnega finančnega okvirja za obdobje 2021-2027, vključno s humanitarno podporo za neregistrirane migrante in za aktivnosti, ki promovirajo vrednote EU ter pravno državo.

               Sprejetje in izvajanje uravnovešenih migracijskih politik EU, ki vključujejo varne in ustaljene poti do Evrope, vključno s shemami za preselitev, dopolnilnimi potmi, kot so humanitarne vize in sheme delovnih dovoljenj ter sheme delovnih migracij osnovane na dostojnih delovnih načelih ter preko vseh nivojev veščin, ki vplivajo na zmanjšanje tihotapstva in trgovine z ljudmi.

[1] Vse osebe in civilne organizacije imajo pravico do ugovora vesti (Člen 10), svoboda izražanja (člen 11), pravica do združevanja (Člen 12), Sodno varstvo (Člen 47-50). Humanitarni deležniki imajo pravico, da priskrbijo podporo, na kopnem in morju, posebej ko države članice ne uspejo zagotoviti pravice (migrantov) do življenja ter njihove pravice do azila (Člen 18) in jih ne uspejo zaščititi pred mučenjem ter nečloveško ali ponižujočo obravnavo (Člena 4 in 19), prisilnim delom ter trgovino z ljudmi (Člen 5). Pravica do humanitarne pomoči ne sme biti zavrnjena ljudem, ki si prisiljeni, da živijo v razmerah brez denarja, ki kršijo njihovo človeško dostojanstvo (člen 1), brez ustrezne namestitve ali dostopa do osnovnih storitev, kot so tekoča voda, elektrika, ogrevanje, socialna podpora (Člen 34) ali zdravstvene oskrbe (člen 35). Prav tako pomoč ne sme biti zavrnjena osebam, ki jim grozi , da jim bodo kršene njihove temeljne pravice kot družini (Člen 7), kot otroku (Člen 24), kot ostareli osebi (Člen 25) ali invalidni osebi (Člen 26). Nenazadnje imajo EU državljani temeljno pravico do kvalitetne administracije (Člen 41), ki prinaša odgovornost institucij EU, da izdajo jasno zakonodajo in svetovanje, ki ščiti zagovornike človekovih pravic in humanitarne deležnike.

[2] Smernice EU glede zagovornikov človekovih pravic, ki zastavljajo, »da so dejavnosti zagovornikov človekovih pravic čez leta postale vedno bolj prepoznane. Vedno v večjem obsegu zagotavljajo večjo zaščito žrtev kršitev. Vendar smo za ta napredek plačali visoko ceno: sami zagovorniki vedno bolj postajajo tarče napadov, njihove pravice so kršene v mnogih državah. EU verjame, da je pomembno, da zagotovimo varnost in zaščitimo pravice zagovornikov človekovih pravic.«

Seznam vseh podpisnikov najdete tukaj in  tukaj