Teden Rdečega križa Slovenije vsako leto poteka od 8. - 15. maja!

Po vsej Sloveniji se bodo v tem tednu vrstile številne aktivnosti, predvsem prodaja doplačilnih znamk in vozovnic na vseh Poslovnih enotah Pošte Slovenija ter vseh železniških in avtobusnih postajah v Sloveniji,

V 56 Območnih združenjih Rdečega križa pa:

• sprejemi mladih članov Rdečega križa,
• podeljevanja priznanj zaslužnim prostovoljcem,
• organiziranje srečanj starostnikov,
• humanitarne prireditve in razstave,
• dnevi odprtih vrat,
• postavitev stojnic z meritvami krvnega sladkorja, holesterola in tlaka,
• prikazi dejavnosti idr..,

V letošnjem letu v Tednu Rdečega križa Slovenije obeležujemo tudi naslednje pomembne obletnice:

• 90. obletnica ustanovitve Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca,
• 60. obletnica sprejema Ženevskih konvencij.
• 150. obletnica Bitke pri Solferinu - Rojstvo ideje o Rdečem križu

150. obletnica Bitke pri Solferinu - Rojstvu ideje o Rdečem križu

24. junija 1859 sta se avstrijska in francoska armada spopadli pri Solferinu, mestu v severni Italiji. Po šestnajstih urah boja je na bojnem polju obležalo 40.000 mrtvih in ranjenih mož, brez pomoči.

Henry Dunant, švicarski državljan, je sprva v Solferino prišel poslovno, ob srečanju z grozljivimi posledicami bitke pa je s pomočjo lokalnih žena nemudoma organiziral pomoč ranjenim vojakom. Svoje pretresljive izkušnje je ob vrnitvi v Ženevo opisal v knjigi Spomin na Solferino, ki je izšla leta 1862: "Tišino in mir noči so parali stoki in ječanje, pridušeni vzdihi trpljenja in obupa. Srce parajoči glasovi in klici na pomoč. Ko je vzšlo sonce, so telesa vojakov in konj prekrivala bojišče. Ubogi ranjenci so bili svinčeno bledi in izčrpani. Nekateri s široko odprtimi ranami so že kazali znake okužbe in so kar noreli od bolečin. Prosili so, naj jih odrešimo muk. Pomanjkanje vode je bilo vse bolj pereče; jarki so bili izsušeni in vojaki so lahko našli le onesnaženo in smrdljivo vodo."

In dodal preprost predlog: "Ali ne bi bilo mogoče že v času miru oblikovati društev za pomoč in podporo, ki bi pomagala ranjencem med vojno in bi v njih sodelovali predani in dobro usposobljeni prostovoljci?"

Knjiga je prispevala k ustanovitvi "Odbora za pomoč ranjenim med vojno", ki se je razvil in postal Mednarodni odbor Rdečega križa. Njegova vizija je prav tako pripeljala do razvoja društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca povsod po svetu in tako je bilo rojeno svetovno Gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki danes, 150. let kasneje, v svojih vrstah združuje 186 nacionalnih društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter okoli 90 milijonov prostovoljcev, ki udejanjajo idejo Dunanta.

Jean - Henry Dunant je za svojo srčno predanost človekoljubnim dejanjem leta 1901 prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Bitka pri Solferinu predstavlja Rojstvo ideje o Rdečem križu!

90. obletnica ustanovitve Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca

Ob koncu prve svetovne vojne je v velikem delu Evrope vladala zmeda: uničeno gospodarstvo, zmanjšanje števila prebivalstva zaradi različnih epidemij, veliko obubožanih beguncev in ljudi brez državljanstva je romalo po Evropi. Vojna je jasno pokazala, kako potrebno je tesno sodelovanje med društvi Rdečega križa, ki so v času vojne s svojo pomočjo vojnim ujetnikom in bojevnikom privabila milijone prostovoljcev in pridobila obširno strokovno znanje. Henry P. Davison, ki ga štejemo za ustanovitelja današnje Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca je aprila 1919 na mednarodni zdravstveni konferenci v Cannesu, Francija predlagal "skupnost društev Rdečega križa različnih držav, podobno Ligi narodov, ki bi skrbela za boljše stanje v zdravstvu, preprečevala bolezni in blažila trpljenje."

Uradno so Ligo društev Rdečega križa z glavnim sedežem v Parizu ustanovili Rdeči križ Francije, Velike Britanije, Italije, Japonske in Združenih držav Amerike, 5. maja 1919. Za glavni cilj so si zastavili izboljšanje zdravstvenega stanja v tistih državah, ki so utrpele štiri letno vojno.
Od leta 1939 je sedež Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (Federacije) v Ženevi, Švica.

Leta 1991 pa je bila sprejeta odločitev, da se Liga rdečega križa in Rdečega polmeseca preimenuje v Mednarodno federacijo društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca.

Federacija spodbuja ter podpira delo 186 nacionalnih društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca, deluje kot njihova mednarodna predstavnica; vseskozi lajša človeško trpljenje, pospešuje dejavnosti nacionalnih društev in koordinira mednarodno humanitarno pomoč v nesrečah večjih razsežnosti.

60. obletnica sprejema Ženevskih konvencij

Mednarodno humanitarno pravo (MHP) je pomemben del mednarodnega javnega prava in obsega pravila, ki med oboroženimi spopadi ščitijo osebe, ki ne sodelujejo v sovražnostih ali v njih niso več udeležene (ženevsko pravo) ter omejuje uporabo metod in sredstev vojskovanja (haaško pravo). Za razvoj oziroma nastanek sodobnega humanitarnega prava imata poglavitne zasluge dva moža (oba člana ustanovnega odbora današnjega Mednarodnega odbora Rdečega križa (MORK)): Henry Dunant, ki je zamisel o mednarodnem sporazumu, ki bo nudil nevtralnost prostovoljcem na bojiščih, ubesedil v knjigi Spomin na Solferino in general Dufour, ki je takšno zamisel, pod težo svoje
vojne izkušnje,l dejavno podprl.

Na pobudo petih ustanovnih članov MORK-a je vlada Švice leta 1864 sklicala diplomatsko konferenco, na kateri je 16 predstavnikov različnih vlad sprejelo 1. Ženevsko konvencijo za izboljšanje položaja ranjenih v armadah na bojnem polju.

S sprejemom 1. Ženevske konvencije se je mednarodno humanitarno pravo razvijalo postopno - vse prevečkrat po tragičnih dogodkih, v katerih se je boleče pokazalo, da je treba dopolniti dotedanje zakone. Razvoj pa je bil potreben tudi zaradi vse večjih humanitarnih potreb, ki so jih povzročili razvoj orožja in nove vrste spopadov. Odgovor na nove metode vojskovanja (uporaba strupenih plinov, zračna bombardiranja, zajetje sto tisoče vojnih ujetnikov), ki so se pojavile v prvi svetovni vojni, je bil sprejem pogodb iz leta 1925 in 1929.

V drugi svetovni vojni je umrlo prav toliko civilistov kot vojakov, zato je leta 1949 mednarodna skupnost odgovorila na te tragične številke in sploh grozljive učinke vojne na civilno prebivalstvo, z revizijo veljavnih konvencij ter s sprejemom novega instrumenta, četrte ženevske konvencije za zaščito civilistov. Na pobudo Mednarodnega odbora Rdečega križa je švicarska vlada avgusta 1949 v Ženevi sklicala diplomatsko konferenco, ki so se je udeležili predstavniki 61 držav in ki so podpisale revizijo prvih treh Ženevskih konvencij:

I. izboljšanje ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na bojnem polju
II. izboljšanje položaja ranjencev, bolnikov in brodolomce v oboroženih silah na morju
III. ravnanje z vojnimi ujetniki

in 12.8.1949 sprejele novo

IV. Ženevsko konvencijo o zaščiti civilnega prebivalstva v času vojne"!

Pozneje, leta 1997, sta bila sprejeta še dopolnilna protokola k Ženevskim konvencijam; in sicer I. dopolnilni protokol za zaščito žrtev mednarodnih in II. Dopolnilni protokol za zaščito žrtev ne-mednarodnih oboroženih spopadov.
Leta 2005 je bil na diplomatski konferenci v Ženevi sprejet še III. dopolnilni protokol, ki je uveden dodaten znak - Rdeči kristal.

Danes je v svetu 194 držav podpisnic Ženevskih konvencij, med njimi Republika Slovenija, ki je notificirala Ženevske konvencije iz leta 1949 in oba dopolnilna protokola iz leta 1979, kakor tudi III. dopolnilni protokol, ki ga ratificirala 10. marca 2008.