Delovanje Bolnišnice Franja pomeni enega od najsvetlejših, najbolj etičnih dejanj v slovenski zgodovini preteklega stoletja. Ne pomeni samo to, na kar smo se ponašali v prejšnji državi: dokaz visoke stopnje organiziranosti odpora proti okupatorju, ki je kljub svojemu gverilskemu načinu delovanja zmogel kot eden redkih, če ne edini med primerljvimi okupiranimi državami organizirati in strokovno uspešno voditi zdravstveni sistem, ki je vključeval celo stacionarne ustanove, pomeni veliko več: izkazuje visoke vrednote, ki so usmerjale slovensko prebivalstvo kljub težkim časom ali prav zaradi njih: človekoljublje, tovarištvo, medsebojno pomoč, zavezanost pomoči ljudem v stiski ne glede na osebne, ideološke, verske, nacionalne in druge razlike. Tisoč ranjencev različnih narodnosti, tudi iz vrst okupatorja, je dobilo pomoč v bolnici Franja; za njihovo preživetje so tvegali življenja zdravniki in drugi zdravstveni delavci ter laični sodelavci ter mnogi prebivalci bližnjih krajev, ki so pomagali pri oskrbi s hrano, zdravili in sanitetnim materialom, obenem pa zagotavljali, da je bolnišnica Franja ostajala visoko čuvana skrivnost in je uspela ohraniti svojo dejavnost vse do konca vojne.
Kot predsednik RKS ne morem mimo primerjave, ki se med bolnišnico Franja in svetovno organizacijo RK z dvakrat daljšo zgodovino poraja sama po sebi: ustanovljeni sta bili zato, da bi pomagali ranjenim vojakom in drugim žrtvam vojne ne glede na to, s katere strani fronte prihajajo. Prvo vodilo take ustanove je pomoč ljudem v stiski in edina prednost, ki jo pri pomoči lahko ima posameznik, je velikost njegove stiske. Domnevamo lahko, da so se ljudje, ki so ustanovili bolnišnico Franja, napajali pri vrednotah, ki jih je vzpodbujal dvakrat starejši Rdeči križ, ampak tudi Rdeči križ se je napajal pri vrednotah, ki so mnogo starejše od njega in zaznamujejo vso človeško zgodovino: pri človekoljubju, pri prirojeni želji pomagati bližnjemu, pri občutku pripadnosti skupnosti, ki lahko preživi samo tako, da nenehno verjamemo, da pripadamo skupnosti in nismo le posamezniki v njej.
Živimo v času, ko je pohlep, ki poganja tekmovalnost, postala sprejemljiva vrednota in se ni le uravnotežil s človekoljubjem, teveč ga premaguje. Ta neenaka borba traja od nekdaj, vendar po zaslugi ali krivdi globalizacije pohlep še nikoli doslej ni bil v tolikšni prednosti. Pohlep je ključno gonilo lastnikov kapitala, ki poganjajo uslužbence in delavce v tekmovanje drugega z drugim in jih razmikajo med seboj. Razlike v socialnem položaju se poglabljajo, ljudje se odtujujemo in pogovarjamo samo še preko klikov po telefonu, kapital ustvarja potrošnike s samo tolikšnimi dohodki, da lahko kupijo novo generacijo telefona. Mnogi ne morejo živeti dostojnega življenja. V takih okoliščinah ima sporočilo bolnice Franja še mnogo večji pomen: opominja nas na povezanost, solidarnost in tovarištvo, sporoča nam, da človeštvo lahko preživi samo tako, da teh vrednot ne zavrže.
V Rdečem križu Slovenije smo ponosni, da lahko sodelujemo z Osnovno šolo Ivana Tavčarja iz Gornje vasi v Poljanski dolini pri likovnem natečaju z mednarodno udeležbo Otroci pomagajo otrokom. Del njihovih izdelkov je postavljen na ogled v bolnici Franja; vsi pa dokazujejo, da je tudi v mlajši generaciji veliko posameznikov, ki verjamejo v vredote medsebojne pomoči, tovarištva in spoštovanja drugačnosti.
Petinsedemdeset let po ustanovitvi bolnice Franja, ko spomini zamirajo, novejša zgodovina še ni v zadostni meri določila njenega velikanskega pomena. Spadam med tiste, ki so prepričani, da prav bolnica Franja skupaj z drugimi partizanskimi bolnišnicami in zdravstvenim sistemom med narodno osvobodilno vojnno dajejo enega od ključnih utemeljitev, da smo Slovenci zaslužili osamosvojitev kot nacije. Naša dolžnost je, da njena sporočila predajamo mlajšim generacijam in poskrbimo, da bo vselej ostala na seznamu ključnih dogodkov v naši zgodovini, ki nas povezujejo in na katere smo upravičeno ponosni.
