˝Vsak dan sem v stikih s prostovoljci in ekipami prve pomoči na terenu, v sprejemne in nastanitvene centre grem, ko le lahko, tudi sama. Jok - solze sreče, ko najdemo mamico ali očka izgubljenemu otroku, solze jeze in nemoči, ko gledamo na tisoče ljudi, kako sedijo ali ležijo zunaj na mrazu, mnogi bosi in ožuljeni, dehidrirani, do konca izmučeni, ko čakajo, da jih naši policisti popišejo in morda v dogledno kratkem času pošljejo naprej v njihove obljubljene dežele. Gledam eksodus, za katerega sem mislila, da ga nikoli v življenju sredi Evrope ne bom videla. Zdaj, ko vsi skupaj tudi v Sloveniji izmučene ljudi vidimo na lastne oči, verjetno veliko bolj občutimo njihove stiske in vsaj poskušamo razumeti to gorečo željo fantov in deklet, mož in žena po lepšem jutri.
 
Velika večina nas je pripravljena pomagati, dokler bomo le zdržali, a moram vam povedati, da po 14 dnevih dela v 24 urnem pogonu izgorevamo vsi – prostovoljci vseh humanitarnih organizacij, policisti, vojaki, pripadniki civilne zaščite, zdravniki, tudi nekateri politiki (ja, strah me je, da se zlomi g. Šefic). Strah me je, kaj se bo zgodilo, ko bosta Avstrija in Nemčija zaprli svoje meje, kako in predvsem kako hitro bo odreagirala slovenska politika. Ali bo breme reševanja te masovne migrantske krize padlo na majhno Slovenijo? Morda tudi na Hrvaško (v upanju, da bo bolj konstruktivna in benevolentna), torej na članici EU, ki nosita breme prvega stika s to evropsko grupacijo držav? Hrvaška je namreč po Grčiji prva EU država, v katero vstopijo migranti, Slovenija je prva po Grčiji, ki ima schengensko mejo (ali ta sploh še obstaja?) na tej grozljivi balkanski migrantski poti.
 
Humanitarne organizacije smo stopile skupaj in pomagamo po svojih najboljših močeh. Vesela ter ponosna sem, ko vidim prostovoljce Rdečega križa, Karitas in Adre delati skupaj z roko v roko. Vsi skupaj smo veseli tudi pomoči Slovenske filantropije, ki pomaga z registracijo prostovoljcev, vesela sem tudi vsake kritike Amnesty International in Mirovnega inštituta, tudi z njima se redno pogovarjam in poslušam njuna opažanja. Humanitarci smo skupaj z mnogimi prostovoljci odnesli velik del bremena državi. Vem, da se tega pristojni zavedajo. A v nedogled mi ne bomo zmogli, mi nismo vojska, ki zna štediti moči in zaloge na dolgi rok. Natrenirani so v tem, mi nismo. Tudi zaradi nas, ne samo zaradi migrantov, so hitre in učinkovite rešitve nujne.
 
Ne bom na dolgo razpravljala o ksenofobih in ljudeh, ki si tega naziva ne zalužijo, saj ne znajo in ne zmorejo začutiti sočloveka. Se trudim razumeti tudi njihove strahove in frustracije, jih poslušam, a razumevanje mi odpove tisti trenutek, ko neokusno, brez kančka čuta prekoračijo mejo, kjer se humanost in razumevanje stiske prelevita v sovraštvo, nestrpnost in agresijo. Želim si le, da nikomur, tudi takim, ki ne čutijo ljubezni do drugih ljudi, nikoli ne bo potrebno oditi na takšno pot. Nikoli.
 
Nam humanitarcem je vseeno, kdo in od kod je človek, ki potrebuje pomoč. Pomagamo vsem, ob zavedanju, da je med begunci veliko ekonomskih migrantov, ki so začutili priložnost za pot v lepši jutri, in v njihovih domovinah ne divjajo vojne. A Evropa očitno (ah, kako naivno) pritiska tako strahovitega števila ljudi kot da ni pričakovala. Zato se je ujela v kletko popolne nemoči in brezidejno že mesece tuhta in tuhta, kaj storiti. A dnevi tečejo in ljudje iz nam tujih dežel in kultur (a, za božjo voljo, ne z drugega planeta!), še vedno masovno prihajajo k nam, rešitve pa od nikoder. Kot da v štirih letih politiki niso videli, kaj se dogaja na Lampedusi, kot da že najmanj pol leta ne vedo, kaj se dogaja v Grčiji - ne, to je daleč stran od Bruslja, to ni naš problem, dajmo glavo v pesek, saj bo minilo. Pa ni in nič ne kaže, da bo prav hitro konec.
 
Življenje je in mora biti na prvem mestu in ne prekleto popisovanje ljudi, za katerega sploh ne vem, zakaj ga izvajamo, če ga v Nemčiji spet znova. Priznam, strah me je zime, ko bodo ljudje umirali, če jih bomo puščali izmučene na mrazu, in prvi bodo umirali otroci. Še bolj strah pa me je neodločne politike in politikov, ki se igrajo z usodami stotisočev ljudi. Ja, lahko me boste sedaj vprašali, kaj bi pa ti naredila? Naj vam povem, čeprav kot humanitarka morda tega ne bi smela? Takoj poslati nazaj vse tiste migrante, ki niso prišli iz vojnih območij (75.000 Albancev, 25.000 Kosovarjev, migrante iz Irana...). To bi bil jasen znak ostalim, naj ne hodijo na mukotrpno in dolgo pot, ker bo to zaman. Nujno bi bilo treba pred zimo v Evropi, ki je pred vrati, ljudi, ki pa resnično bežijo pred kroglami in granatami, zadržati v toplejši Turčiji in jim tam omogočiti kolikor toliko dostojno prebivanje (denar za to naj dajo predvsem ZDA in Saudska Arabija, ki s svojo politiko povzročajo ves ta kaos, pa tudi Evropska unija naj odpre denarnico). Skupaj z Rusijo je potrebno čim hitreje končati vojno v Siriji, na novo zgraditi porušene domove in ljudi vrniti domov. Možno? Seveda je možno. Ali se bo to zgodilo? Ne vem. Vem pa, da si mnogi Sirci, ki so se podali na pot begunstva, iskreno želijo nazaj v domovino, če bi le tam spet bili pogoji za normalno življenje. Sirija, ki se jo spomnim s potovanja pred leti, je bila sekularna država prijaznih ljudi z urejenim zdravstvom in šolstvom. Da, brez demokracije po evropskem zgledu, ampak ljudje so na politiko gledali kot na šport elite (kako drugače, kot v Evropi, kajne?) in se trudili in delali za boljše življenje. To je bila dežela, v kateri ženskam ni bilo treba pokrivati glav. V Damasku si se lahko brez strahu sprehodil po Ravni ulici, ki jo omenja Sveto pismo, in prišel v četrt, kjer je bil krščen sveti Pavel. Ne tam živeči kristjani, ne obiskovalci, se nismo počutili ogrožene. Ta občutek varnosti je sedaj izgubljen. Se lahko povrne?
 
Fuj ta svet, ki vrti se narobe in stran od sreče in daleč od sanj, a se lahko upremo vanj in ga obrnemo v pravo stran? (parafraza pesmi Toneta Pavčka)˝

Nataša Pirc Musar, predsednica RKS

(objavljeno v časniku Večer, 2.11.2015)