O prostovoljstvu pišem, ker je bil ta teden mednarodni dan prostovoljstva in ker bo kmalu zapadel sneg. Če ga bo veliko, se bom spet ukvarjal s svojo decembrsko dilemo, ali naj grem pred stolpnico, v kateri živim, in odkidam nekaj metrov pločnika. Ob hujšem sneženju mestne službe pločnikov skoraj nikoli ne očistijo pravočasno in zgodi se, da sneg zamrzne, obleži za več tednov in poveča priliv starejših meščanov v bolnišnico zaradi zlomljenih kolkov in podlahti. Nekaj mojih metrov očiščenega pločnika na to številko ne bo vplivalo, če pa bi to storili vsi za kidanje sposobni meščani, bi imelo mesto očiščene vse pločnike. Druga dilema je osebna: ali bom to počel zato, ker mislim, da je prav, ali zato, da bi se razkazoval z nekakšno požrtvovalnostjo? In tretja: ali sem pripravljen kidati sneg kljub temu, da večina mimoidočih, ki bi me utegnila prepoznati, to moje početje ne bo videla kot nekaj samoumevnega, temveč kot nastopaštvo in samopromocijo? K vragu z dilemami: če bom kidal sam, bom težko zadržal občutke mučeništva, ampak končni rezultat bo vseeno očiščen pločnik. Če bodo pločnik čistili tudi sosedje, bo moje šopirjenje pred samim seboj odpadlo. Zakaj bi se pravzaprav moral razgaljati z iskanjem odgovora na vprašanje, zakaj sem prostovoljec? Ali ne bi bilo še težje odgovoriti, zakaj nisem?
Prostovoljno delo je po definiciji neplačano in neprisilno delo, s katerim ljudje ustvarjamo materialne dobrine in storitve drugim ljudem ter s tem izboljšujemo njihov materialni položaj in blagostanje. Največkrat gre za socialno oskrbo, zdravstveno varstvo in nego, učenje in vzgojo ter skrb za okolje in razvoj lokalnih skupnosti; namenjeno pa je revnim, brezdomcem, migrantom in drugače prikrajšanim ljudem, pa tudi vsem ljudem v ožji ali širši skupnosti. Prostovoljec je lahko vsakdo s kakršnimkoli znanjem ali veščinami: učitelj in dijak, ki brezplačno inštruirata, zdravnik, medicinska sestra ali laični negovalec, ki brezplačno negujejo bolne in onemogle, sosed, ki obiskuje osamljene ostarele sostanovalce in jim pomaga pri vsakodnevnih opravilih, sokrajani, ki nekomu med seboj pomagajo obnavljati pogorelo hišo, pravnik, ki svetuje tistim, ki njegove usluge ne morejo kupiti, najstnik, ki deli letake pred veleblagovnico, član humanitarne organizacije, ki zbira in deli hrano revnim prebivalcem. Nikogar ni, ki ne bi mogel storiti nekaj koristnega za drugega človeka. Pa vendar se jih za prostovoljstvo odloča le malo.
Gallupova anketa je spraševala ljudi, starejše od 15 let, ali so prav tisti dan opravili kako prostovoljno delo in koliko časa je trajalo. Izkazalo se je, da v državah OECD med stotimi ljudmi vsak dan štirje opravljajo tako delo, ki traja približno dve uri. Nekoliko pod to povprečje se uvršča tudi Slovenija in prehiteva vse svoje sosede. Na splošno so na jugu Evrope ljudje manj nagnjeni k prostovoljnemu delu: v Italiji in Franciji na primer delata vsak dan samo dva, na severu Evrope pa skoraj vsak deseti. Neka druga raziskava je pokazala, da večina prostovoljnega dela leži na ramenih manj kot desetih odstotkov državljanov.
Prostovoljstva je več med ljudmi z višjo izobrazbo in večjimi dohodki, zaradi česar ciniki sklepajo, da gre pri vsem skupaj za pranje slabe vesti tistih, ki so v boljšem položaju na družbeni lestvici. Razvpiti teolog in filozof Ivan Illich, ki je na prafaktorje raztrgal tudi sodobno medicino, je srdito ozmerjal ameriške študente, ki se v poletnih mesecih odpravljajo na avanturistično »prosvetljevanje«mehiških staroselcev, češ da o njih nimajo pojma, ne poznajo njihovega jezika in z njimi komunicirajo samo s pomočjo amerikaniziranih domačinov, in naj si poskusijo predstavljati, kaj bi se zgodilo z njimi, če bi se odpravili civilizirat domorodce v kakem ameriškem getu. Illich je imel prav; tudi pri prostovoljstvu obstajajo zlorabe, ampak vseeno ni težko dokazati, da je v veliki večini primerov nadvse koristno.
Pri premožnejših in bolj izobraženih ljudeh je verjetnejša razlaga, da imajo bolj utrjene državljanske vrednote, poleg tega pa so bolj samozavestni in iznajdljivi pri vključevanju v socialne mreže. O sebi imajo tudi boljše mnenje glede tega, kakšno vrsto pomoči lahko nudijo. Ljudje, ki so izrinjeni na rob družbe, imajo slabo samopodobo o tem, koliko so lahko koristni, kar jih še dodatno marginalizira.
Prostovoljstvo ne prinaša koristi samo prejemnikom pomoči, temveč tudi samim prostovoljcem: pomaga jim pridobivati nova znanja in spretnosti, ki jim lahko koristijo pri iskanju zaposlitve, prispeva pa tudi k splošnemu boljšemu počutju in zadovoljstvu z življenjem. Tistim z odraslimi otroci nadomešča izgubljeno socialno vlogo iz starševskega obdobja. Starejšim , ki se po upokojitvi počutijo izločene, omogoča, da sodelujejo v življenju skupnosti kot cenjeni in koristni državljani. Pri mladih promovira zdrav življenjski slog in zmanjšuje tvegane načine življenja, ki vodijo k najstniški nosečnosti, izostajanju od pouka, zlorabi drog in nasilju, povečuje pa pridobivanje novih znanj in veščin, samospoštovanje, samozavest, občutek odgovornosti in interes za učenje. Prostovoljstvo pomaga oblikovati trajne vrednote in daje življenju smisel, izboljšuje samopodobo in krepi socialno in politično zavest. Zato je koristno tudi za vso družbo. Poleg tega ima velik ekonomski pomen. V državah OECD je zaslužno za slaba dva odstotka BDP, kar velja tudi za Slovenijo.
Morda pa vseeno lahko poskusite postati prostovoljec. Zima se bliža.
Dnevnik, 10. december 2016.
